Folklorna skupina Tine Rožanc deluje v okviru Železničarskega kulturno-umetniškega društva (ŽKUD) Tine Rožanc, katerega korenine segajo daleč nazaj. Leta 1911 se je pričelo samostojno kulturno delovanje slovenskih železničarjev v Trstu, ki je po razpadu Avstro-Ogrske začasno prenehalo delovati in se zatem preselilo v Ljubljano. Kulturno delovanje je bilo v Ljubljani uspešno, vendar ne dolgo. Druga svetovna vojna je razvoj in delovanje kulturnih dejavnosti mnogokrat omejevala. V povojnem času se je med železničarskimi delavci obudila želja in potreba po ponovnem kulturnem udejstvovanju. Železničarji so 29. avgusta 1946 obnovili delovanje društva in ga preimenovali v Društvo Tine Rožanc.
Ob ustanovitvi Železničarskega kulturno-umetniškega društva (ŽKUD) Tine Rožanc so delovali godbeni, orkestralni, pevski in dramski odsek. Folklorna skupina je bila ustavljena leta 1949, ko je pod okrilje ŽKUD-a prišel Plesni športni klub Ljubljana. Takrat skromno skupino folklornih plesalcev sta vodili gospe Marija Šuštarjeva in Tončka Maroltova.
Pregled časopisnih člankov, potovalnih zapisov in kritik kaže slovenske, jugoslovanske, evropske in celo svetovne razsežnosti delovanja Folklorne skupine Tine Rožanc v preteklosti. Rožančevi plesalci in glasbeniki so poleg slovenskih plesov in pesmi kvalitetno izvajali tudi hrvaške, makedonske, srbske in albanske plese. Po osamosvojitvi države se je BLOG nekoliko spremenil. Prenehali so izvajati plese iz držav bivše Jugoslavije in se posvetili odkrivanju ogromnega bogastva slovenskih običajev, plesov, glasbe in oblačil.
Veliko priznanj in aplavza so člani Folklorne skupine Tine Rožanc poželi v tujini. Leta 1961 so na 1. mednarodnem folklornem festivalu (MFF) v Giorsu dosegli 2. mesto, na MFF v Dijonu so se enakovredno kosali s profesionalnimi folklornimi skupinami. Enega svojih največjih vrhuncev so doživeli s 1. mestom na MFF v Confolonsu v Franciji. Ob 3. MFF v Billinghamu so rožanci v hudi konkurenci osvojili 1. mesto in spravili publiko na noge. Leta 2016 so se udeležili največjega folklornega festivala na svetu, imenovanem Folkloriada Mundial v Mehiki. Blesteli so tudi na folklornih festivalih na Poljskem, Češkem, Slovaškem, Japonskem, Portugalskem, v Srbiji, Črni gori, Italiji, Franciji, Nemčiji, Španiji, Egiptu, Cipru in še bi lahko naštevali.
Leta 2001 so v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma obeležili 80. obletnico KUD Tine Rožanc, konec maja 2004 so v ljubljanskih Križankah praznovali 55-letnico Folklorne skupine Tine Rožanc, leta 2007 pa so v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma izvedli nadvse uspešen koncert z gosti, ki nosi naslov Lepo (leto) hitro mine. Naslednje leto, leta 2008, se je skupina preselila v nove prostore na Parmovi in temu namenila letni koncert v Španskih borcih z naslovom ”Vsak konec ima nov začetek.” Leta 2009 je skupina praznovala 60-letnico s koncertom Dotik t-raja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Leta 2014 se je skupina ponovno plesala na parketu Gallusove dvorane s spevoplesom Zeleni Jurij. Naslednje leto je sledil ciklus koncertov ”Zelenega Jurija” v Kamniku in Metliki, ob 95-letnici ŽKUD-a pa še ponovitev v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
Tine Rožanc
Tine Rožanc, narodni heroj Jugoslavije, rojen leta 1895 na Trati pri Šentvidu nad Ljubljano, je bil izučen za čevljarja. Med 1. svetovno vojno je bil vojak 17. pešpolka Kranjskih Janezov najprej na ruskem, potem pa še na soškem bojišču. V Judemburgu je sodeloval pri uporu 17. pešpolka in bil zato obsojen na smrt. Kasneje je bil vendarle pomiloščen.
Po končani 1. svetovni vojni se je zaposlil v železniški delavnici v Dravljah, zatem pa v Šiški kot livar. Leta 1920 se je poročil in preselil k ženi na malo kmetijo v Spodnje Pirniče. Leta 1941 je domoval v Spodnjih Pirničah, ki so pripadale ozemlju nemške okupacije, zaposlen pa je bil v Kurilniški delavnici Šiška, ki je spadala v Ljubljansko pokrajino in bila pod italijansko okupacijo. Rožanc je opravljal zahtevne kurirske naloge, saj je dnevno prehajal mejo med obema okupacijama, kar je bilo v tistem času nevarno početje.
Leta 1941 se je z ženo preselil v Ljubljano, ker je za Nemce postal sumljiv. Junija leta 1942 je bil skupaj z ženo aretiran brez kakršnihkoli trdnih dokazov. Rožanca so poslali v taborišče Gonars, njegovo ženo pa v taborišče Rab. Italijani so Rožančeve dejavnosti in naloge ugotovili šele v Gonarsu. Kasneje so ga vrnili v Ljubljano, kjer je bil 13. oktobra 1942 ustreljen kot talec. Za narodnega heroja je bil proglašen leta 1953.
Več o Tinetu Rožancu v knjigi Narodni heroji Jugoslavije, izdani leta 1975 v Beogradu.
